66.občni zbor LD Dobrava v Slovenskih goricah

RDEČA NIT ZBOROVANJA ZASKRBLJENOST ZARADI SPREMEMB V OKOLJU

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Na že 66. letnem občnem zboru LD Dobrava so govorili o delu tega 35-članskega kolektiva zelene bratovščine v minulem letu in o poglavitnih odprtih vprašanjih, s katerimi se ubadajo lovci. Iz poročil funkcionarjev je bilo razvidno, da so bile vse obveznosti iz LNU bolj ali manj uspešno opravljene. Posebej so izpostavili upadanje številčnosti srnjadi, ki je gospodarsko edina pomembna vrsta divjadi. Izvajali so monitoring srnjadi in ocenili, da je treba postopo zniževati odvzem te divjadi iz lovišča, da se bodo približali realni številki 110 glav živali obeh spolov in starostnih kategorij. Pri mali – poljski divjadi se trendi naglega upadanja nadaljujejo, fazan in poljska jerebica počasi izginjata iz lovišča, tudi prepelica je že sila redka. Poljski zajec ostaja pri preživetju in z njim že desetletja skrbno gospodarijo in odstrelov v glavnem ne izvajajo. Zadovoljiva je bila in ostaja številčnost rac-mlakaric. Med predatorji je največ lisic, lanski odstrel je bil v mejah načrtovanega in v celoti izveden. Velik problem so sive vrane, ki so se občutno namnožile in povzročajo v kmetijstvu veliko škodo. Zato bodo odstrele teh ptic letos še povečali in intenzivirali. V tem kontekstu so vnovič izrazili zaskrbljenost zaradi občutnih negativnih sprememb v naravem okolju. Divjad izgublja osnovne življenjske pogoje, zlasti še poljske kure v Pesniški dolini in v dolinah pritokov reke Pesnice, zato bodo nadaljevali s prizadevanji za ohranitev redkih živih mej, mejic, remiz in vetrobranskih pasov. Veliko pričakujejo tudi od sistemskih rešitev, ki jih pripravlja država, ki naj bi v bodoče stimulirala tudi ohranjanje krajinske pestrosti kmetijskega prostora v naravnem okolju .

Občnega zbora so se udeležili številni gostje, ki so izrekli pohvale na račun dobrega dela tega lovskega kolektiva. Med gosti sta bila tudi podžupana občin Cerkvenjak in Sv Trojica, Andrej Kocbek in Smiljan Fekonja. Oba sta obljubila pomoč lokalnih skupnosti pri ohranjanju okolja in izrazila zadovoljstvo, da LD zgledno skrbi za lovske naprave in objekte in se vključuje tudi v turistična prizadevanja obeh občin. Za sodelovanje se je zahvalil tudi prestavnik PGD Sv. Trojica Izidor Ploj, ki je še posebej poudaril, da ga veselijo urejeni medsebojni tovariški odnosi med lovci. O krepitvi sodelovanja in prijatejstva je razpravljal starešina pobratene LD Vurmat iz Sv. Duna na Ostrem vrhu Rudi Maček. Povedal je, da so težave v lovstvu povsod in da jih je s trpnim sodelovanjem in znanjem mogoče premagovati. Sodelovanje obeh pobratenih LD bodo v bdoče še okrepli. Zelo obširno je razpravljal predsednik LZ Maribor Marjan Gselman, ki je podrobneje predstavil nekatere strateške naloge lovske organizacije in se posebej dotaknil organizirane skrbi za malo divjad. Mariborska LZ je bila med pobudniki, da se pri LZS vnovič ustanovi komisija za malo divjad, pa tudi sicer bodo tej tematiki namenjali veliko pozornosti. Lovce je seznanil z nekaterimi novostmi v zvezi s šakalom, ki je navzoč tudi v lovišču LD Dobrava. Spregovoril je še o nekaterih jubilejih, kot sta letošnja 10-letnica lovskih rogistov in golažijade ter prihodnje leto 100-letnica organiziranega lovstva na mariborskem območju.

Občni zbor so v prijetnem razpoloženju sklenili s krajšim družabnim srečanjem.

M.T.

Fotografije ( Marjan Toš, Franc Slekovec in Peter Rajniš)

Komisija za izobraževaje pri Lovski zvezi Slovenije, ki jo vodi predsednik Ivan Žižek, je izdala
zanimivo in uporabno knjižico z naslovom Lovske šege in običaji.Napisal jo je odličen poznavalec
te tematike in dolgoletni odgovorni urednik revije Lovec Boris Leskovic, uredil pa Gregor
Bolčina. Recenzenta sta bila velika lovska praktika Edvard Krašna in Franc Trebušak, ilustracije
pa so delo oblikovalca Igorja Pičulina. Po uvodni spremeni besedi izpod peresa Ivana Žižka, je
avtor zelo razumljivo predstavil vse važnejše lovske šege in običaje, od zelene vejice, zadnjega
grižljaja, vejice plena, pozdrava lovini, lovskega krsta do lovskega pogreba. Naj ob tem
zapišemo, da so lovske šege in običaji tudi na Slovenskem del kulturne dediščine in lovske
tradicije, ki se je na naših tleh v dolgi zgodovini razvijala pod vplivi iz sosedstva, največ iz
germanskega prostora. Šege in običaje mora vsak slovenski lovec spoštovati, se po njih ravnati
in jih prenašati na mlajše lovce. Nova knjiga bo zelo dobro učno gradivo za predmet lovske
šege in običaji na izobraževanjih mladih lovcev, s pridom pa jo bodo lahko uporabljali tudi v
vseh lovskih družinah.
M.T.
Fotografija: Naslovnica nove knjige LZS ( Foto: Marjan Toš)

Da je sreča še kako opoteča vedno povedati tudi lovci, ki zalezujejo divjad po lovišču. Poleg
znanja je namreč treba imeti tudi veliko lovske sreče. To je ob koncu leta dodobra spoznal tudi
Matija Hozjan, ali Matko, kot ga kličejo njegovi lovski tovariši iz Dobrave v Slovenskih goricah.
Lovil je gamsa v pobrateni lovski družini Vurmat iz Sv. Duha na Ostrem Vrhu in prehodil mnoge
lovske steze v tem bogatem lovišču na Kozjaku. Na lovu ga je vodil izkušeni gamsar Milko
Cepec, ki je Matka pripeljal tudi do najbolj skritih kotičkov lovišča, kjer bi se lahko nahajali
gamsi. A bolj kot sta hodila in vsa potna zalezovala gamse, manj sreče sta imela. Dokler
vendarle nista prišla blizu tropa nad Dravo in odbrala večletno kozo za odstrel. Oba sta bila
izredno vesela in zadovoljna, saj sta doživela čudoviti lov in predvsem lovsko pravično uplenila
gamsjo kozo, katere roglji bodo Matka za vedno spominjali na silvestrski lov na Vurmatu. Pri
spravilu koze do hladilnice pri lovskem domu na Vurmatu jima je pomagal Damjan Štiberc,
odličen gamar, ki jima je tudi svetoval, v katerem predelu lovišča naj lovita. Konec dober, vse
dobro, so modrovali člani zelene bratovščine po lovu, ko so Matku izrekali lovski blagor. Zaslužil
ga je!

M.T.
Fotografija:
Matko (levo) po lovu na Vurmatu (Marjan Toš)

Tradicionalni lov z ženami na obronkih Senarske

V revirju Dobrava na obronkih Senarske in ob ostankih stare struge reke Pesnice je potekal
tradicionalni lov z ženami, ki ga je pripravila Lovska družina Dobrava. Po obvezni jutranji kavici
in rogljičkih v lovskem domu so udeleženci lova prisluhnili pozdravu starešine Franca Slekovca in
besedam lovovodje Jureta Toš o izvedbi lova in varnem rokovanju z orožjem.Lov se je začel v
nekoliko oblačnem in nič kaj prijetnem vremenu, nato pa nadaljeva in zaključil v jesenskem
soncu. Med lovom, ki je bil bolj prijetno druženje in spominjanje na stare čase, so obujali
spomine na začetke tovrstih druženj iz sredine 70-tih let minulega stoletja. Med tistimi, ki je
bila na vseh dosedanjih lovih, se je tudi tokrat znašla Alenka Kavčič iz Cerkvenjaka. V kratkem
odmoru se je spomnila mnogih lovskih deklet in žena, ki so rade hodile z lovci po zelenih
stečinah. Pri tem je posebej omenila Marijo Duh, Adelo Neuvirt, Tinko Mlinarič, Terezijo
Senekovič, Milko Žmavc, Dragico Šebart, Pavlo Hojnik in še mnoge druge, na katere mlajše
lovske družice ohranjajo lepe spomine.
Diana je bila lovcem kar naklonjena, saj jim je ponudila za odstrel lepo število rac-mlakaric. A so
jo te varno odnesle, saj so lovci streljali z bolj praznimi naboji in niso imeli preveč mirnih rok.
Zato so se na koncu pri pozdravu lovini Diani zahvalili samo za dva lepa racmana. Po lovu so
imeli še zadnji pogon v lovskem domu v Dobravi, kjer ni manjkalo dobre voje in lovskih šal, pa
tudi nekaterih resnih pobud, kako bi lovsko tovarištvo še okrepli in lovce trdneje povezali.
M.T.
Fotografije:
Pred lovom z ženami.
Vedro razpoloženi udeleženci lova z ženami na zbornem mestu v Dobravi.
Starešina LD Dobrava Franc Slekovec (levo) in lovovodja Jure Toš (desno) sta pozdravila lovske družice.
(vse foto Marjan Toš)

DIANA JE BILA V ČAGONI NADVSE DAREŽLJIVA IN ŠIROKO NASMEJANA

Člani pobratenih lovskih družin (LD) Vurmat iz Sv. Duha na Ostrem Vrhu in Dobrava v
Slovenskih goricah so tudi letos preživeli prijetno lovsko druženje v revirju Čagona. Lovili so v
prekrasnem jesenskem soncu in uživali v jesenskih barvah slovenskogoriških gozdičev, polj in
travnikov. Vse udeležence lova je v lovskem domu v Dobravi pozdravi starešina Franc Slekovec,
nato pa so se zbrali pri kmetiji Kovačec v Čagoni, od koder so krenili na lov do Čebelarskega
doma in vinogradniške kmetije Gregorec. Lov so vodili Ivan Ljubec, Branko Kavčič in gospodar
LD Dobrava Vlado Steinfelser. Diana jim je bila naklonjena, saj so uplenili kar tri dolgouhce in
tudi tri fazane. Zvitorepka je bila znova zvitejša od lovcev in se jim je že prvem pogonu spretno
izognila. Po lovu so se spet zbrali v lovskem domu v Dobravi na zadnjem pogonu. Pripravili so
tudi medsebojni obračun v streljanju na glinaste golobe, ki so ga zanesljivo dobili gostje iz
Vurmata in premagali favorizirane domačine. Tako je tudi prav, so povedali gostitelji iz Dobrave
in čestitali zmagovalcem.

(M.T.)
Fotografije:
Darežljiva Diana v Čagoni (Foto: Marjan Toš)
V pričakovanju lova pri kmetiji Kovačec v Čagoni
Vodstvo lova (od leve) Vlado Steinfelser, Ivan Ljubec in Branko Kavčič
Pozdrav lovini in zahvala Diani (vse foto Marjan Toš)

Matija, ali bolj popularno Matko, kot ga kličemo njegovi lovski in drugi prijateji, je vnet član zelene bratovščine Dobrava v Slovenskih goricah. Zelo rad zahaja v njegov lovski revir Stanetinci v pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah, kjer opazuje srne in srnjake, še rajši pa plahe zajčke in seveda zvitorepke, ki tudi njega večkrat potegnejo za nos. Matija tudi rad gobari, ne samo v Slovenskih goricah, pač pa tudi po Pohorju in Kozjaku. Med tavanjem po kozjaših livadah in goščavah se občasno rad ustavi pri lovskem prijatelju Jožetu Mačku, bolj znanem kot Škofovem Pepu. Na njegovi domačiji na Vurmatu Matija in Pep rada klepetata, lovsko modrujeta in si pripovedujeta lovske štorije o tem in onem. Včasih tudi pozno v mrak, tako vneta sta v teh klepetih. Pred kratkim se je Matko odpravil na Pohorje in gobaril nad Šmartnim. Nad prijazno vasico Kočno pa je srečal neobičajnega in predvsem redko videnega sprehajalca – gamsa. Matko ga je dolgo opazoval, prišla sta si skoraj na štiri oči, potem pa se razšla vsak na svojo stran. In se še dvakrat srečala, izmenjala pogleda in čisto zares razšla. Pa naj še kdo poreče, da srečanja med lovcem in divjadjo niso nekaj najlepšega!

(mt)

Fotografija: Radovedni gams s Pohorja (Foto: Matija Hozjan)

Prijetno srečanje kmetov in lovcev v Dobravi za novo sožitje in sodelovanje
KMETJE ZASKRBLJENI ZARADI ŠAKALA IN IZGINJANJA POLJSKE DIVJADI, KI JE VEČ NE
VIDEVAJO
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Pri lovskem domu v Dobravi je bilo tradicionalno letno srečanje članov zelene bratovščine
Lovske družine (LD) Dobrava s kmetovalci in drugimi lastniki zemljišč in gozdov na območju te
LD. V sproščenem vzdušju so ob okusnem srnjakovem golažu, ki ga je pripravil lovski kulinarični
mojster Vlado Steinfelser, kramljali o mnogih odprtih vprašanjih. Kmetje nimajo pripomb zaradi
škod po divjadi, saj lovci izvajajo številne prevetivne ukrepe, da do njih ne bi prišlo. Zaskrbljeni
so zaradi upadanja male, poljske divjadi, ki je na travnikih in poljih skoraj ne vidijo več. Zelo
resno pa so opozorili lovce na pojav šakala, ki ga srečujejo tako rekoč po celotnem lovišču te LD
v osrčju Slovenskih goric. Včasih se pribižajo celo kmečkim dvoriščem. Kmetje so menili, da bi
morala država s svojimi pristojnimi organi poskrbeti za lovno dobo te vrste divjadi, ki se je k
nam priselili iz Balkana. Če lovne dobre kmalu ne bo, bodo posledice prenamnožitve šakala
občutne. Kmetje so izrazili zadovoljstvo nad urejenostjo lovskega doma in okolice, pohvalili pa
so tudi odnos lovcev do narave nasploh. Udeležence srečanja je pozdravil tudi starešina LD
Dobrava Franc Slekovec.

(mt)

Fotografije: Utrinki iz srečaNja v Dobravi ( Foto: Jure Toš)

Mala divjad vse bolj izgublja tla pod nogami
MED BRENGOVO IN VERJANAMI LE ŠE ZA PREŽIVETJE?

V Štajercu smo že pred časom pisali o vse slabših naravnih pogojih za ohranitev male, poljske
divjadi. Nekdanji vetrobranski pasovi med melioriranimi površinami v srednjem delu Pesniške
doline, remize in redka grmišča počasi,a zanesljivo izginjajo v pozabo. S tem pa mala divjad
resnično izgublja tla pod nogami in izginja iz narave, saj enostavno nima več primernega
življenjskega okolja. Kljub mnogim opozorilom članov zelene bratovčine, da naj se vendarle
ohrani vsaj nekaj življenjskega prostora za poljske kure (fazane, jerebice in prepelice), so te tako
rekoč pred izumrtjem. Nič ne pomaga zvoniti po toči, potem, ko zlasti spomladi padajo grmišča
in še zadnje remize, treba bi bilo zaustaviti te procese že pred njihovo izvedbo. Spomladi se ni
samo sekalo, pač pa marsije tudi požigalo suho travo in grmičevje, tako da so izginile še zadnje
oaze za poljsko divjad.
Nekaj zavetja te divje živali najdejo ob obraščenih vodotokih, predvsem melioracijskih jarkih. A
glej ga zlomka, tudi tam počasi ne bodo mogle preživeti, saj se jih vse bolj čisti. Lovci
opozarjajo, da bi vsaj nekaj zelenega rastja s kakšnim drevesom ali manjšim grmiščem lahko
ostalo. Ne zahtevajo nemogoče, pač pa vsaj kanček razumevanja tistih, ki upravljajo s
prostorom. Drži, da je treba skrbeti za urejenost vodotokov ( pa se res skrbi zanje, kot bi se
moralo?) in da so potrebna lepo urejena polja, ki dajejo pridelek. A hkrati drži tudi opozorilo, da
je treba pustiti pri življenju čim bolj pester živalski svet. Za ilustracijo naj navedemo, da je bila
poljska jerebica od nekdaj naravni zaveznik kmeta. Sploh v časih, ko je na naših poljih
prevladovalo žito in ne velikanski kompleksi monokulturnih nasadov koruze. A nič ne pomagajo
krokodilje solze za časi, ki se nikoli več ne bodo vrnili, saj se kolo razvoja neverjetno hitro vrti
naprej. Razvoja pač ni mogoče zaustaviti, pravijo lovci in dodajajo, da bi lahko z nekaj več
zavesti, da med živo naravo spadajo tudi prosto živeče divje živali, te ogrožene vrste ohranili.
Za ilustracijo - pred nedavnim smo nemo opazovali čiščenje melioracijskega jarka med
Brengovo in Verjanami v Pesniški dolini. Že res, da je bil poseg potreben, a lahko bi bil nekoliko
»milejši« in tudi v dobro divjih živali.

(mt)
Fotografija: Očiščen del melioracijskega jarkamed Brengovo in Verjanami ne obeta nič
dobrega za poljsko divjad ( Foto: Marjan Toš)